Annie Ernaux: med intimnim in družbenim
Predstavitev novega slovenskega prevoda avtobiografskega dela Leta (Les années) - 2026, Mladinska knjiga - avtorice Annie Ernaux, dobitnice Nobelove nagrade za književnost za leto 2022.
Foaje MGL
Predstavitev novega slovenskega prevoda avtobiografskega dela Leta (Les années) - 2026, Mladinska knjiga - avtorice Annie Ernaux, dobitnice Nobelove nagrade za književnost za leto 2022.
Predstavitev novega slovenskega prevoda avtobiografskega delaLeta (Les années) avtorice Annie Ernaux
Spomladi 2026 je pri založbi Mladinska knjiga izšel nov prevod romana nobelove nagrajenke Annie Ernaux Leta (Les années), ki ga je pisateljica označila za »neosebno avtobiografijo«. V romanu se dogodki iz njene intimne zgodovine prepletajo z družbenim in političnim dogajanjem obdobja od 1940 do 2008, ki ga delo zajema. O romanu, izzivih prenosa tega specifičnega besedila na oder, pomenu in ustreznosti oznake avtofikcija, prevajanju brezkompromisne pisave Annie Ernaux in popu v literaturi se bosta pogovarjali prevajalka Let, Sovretova in Nodiereva nagrajenka Suzana Koncut in dramaturginja in avtorica adaptacije uprizoritve Leta Eva Mahkovic.
Vstop je prost.
Avtobiografski roman Leta, ki bralca vodi skozi več kot sedemdesetletno zgodovino Francije od začetka druge svetovne vojne dalje, je najambicioznejše besedilo Nobelove nagrajenke Annie Ernaux.
Veličasten lok kolektivnega nezavednega
Roman Leta je pisateljica označila za »neosebno avtobiografijo«, v njem pa se dogodki iz intimne zgodovine mešajo s pomembnim družbenim in političnim dogajanjem tistega časa. Skozi opise fotografij, časopisne zapise, sezname dogodkov in popularnokulturnih artefaktov Annie Ernaux izriše veličasten lok kolektivnega nezavednega, ki se je vtisnil vanjo in njene sodobnike, in neolepšano poustvarja skupni čas od skromnih povojnih začetkov, rastočega bogastva v petdesetih letih, idealizma šestdesetih s poudarkom na obljubah ženske osvoboditve do razblinjanja sanj o boljši prihodnosti.
V prevodu Sovretove nagrajenke Suzane Koncut
Avtorica v svojem prepoznavnem slogu vse skupaj poveže v mojstrovino, ki seveda zahteva tudi ustreznega prevajalskega sogovornika, zato je roman, ki je sicer že bil objavljen v slovenščini, na novo prevedla Sovretova nagrajenka Suzana Koncut, ki je v minulih letih že objavila prevoda Dogodek in druga besedila (MK, 2023) ter Tri besedila (CZ, 2024).
Francoska pisateljica Annie Ernaux se je rodila 1. septembra 1940 v delavski družini v normandijskem mestecu Yvetot, kjer je preživela otroštvo in mladost. Po študiju v Rouenu in Bordeauxu je najprej službovala kot gimnazijska profesorica, pozneje pa je poučevala književnost na univerzi Cergy-Pontoise. Pri dvaindvajsetih letih si je obljubila: »Pisala bom, da bom maščevala svojo raso,« se pravi raso ljudi preprostega porekla, ki ji je pripadala. Temu je kmalu dodala še drug cilj: maščevati svoj spol s popisovanjem izkušnje ženske iz določenega okolja in določenega časa, s pisanjem o njeni pravici do enakosti, tudi v užitku. Objavila je preko dvajset del, leta 2022 pa je prejela Nobelovo nagrado za književnost.
Pisateljsko delo Annie Ernaux se do danes giblje med tema dvema poloma, družbenim in skrajno intimnim. Štiri kratka, gosta, skorajda surova besedila, vključena v knjigo Dogodek in druga besedila (med njimi je tudi najnovejše iz leta 2022), pripadajo drugemu polu globoko osebne izkušnje, ki pa jo nevtralna, objektivna, hoteno neemocionalna pisava razkriva v njeni običajnosti, univerzalnosti. »Skoraj nikoli nisem pisala fikcije, pisanje sem vedno razumela kot izražanje osebnih izkušenj v kontekstu družbenih okoliščin, ki vplivajo na posamezna življenja.« Dogodek in Gola strast sta doživela tudi filmsko upodobitev.
Od leta 1974 je objavila preko dvajset del, leta 2022 pa je kot šele sedemnajsta ženska prejela Nobelovo nagrado za književnost. Švedska akademija je v utemeljitvi med drugim zapisala, da v svojem pisanju »konsistentno in iz različnih vidikov raziskuje življenje, zaznamovano z močnimi spolnimi, jezikovnimi in razrednimi nesorazmerji«. Odlikujeta jo »pogum in klinična ostrina, s katerima razkriva korenine, odtujenost in kolektivne omejitve osebnega spomina«.
Pisateljica je svoj govor ob podelitvi sklenila z besedami: »Če se ozrem nazaj na obljubo, ki sem si jo dala pri dvajsetih letih, da bom maščevala svojo raso, ne morem reči, ali sem jo izpolnila. Iz te obljube in od svojih prednikov, garaških moških in žensk, ki so bili izpostavljeni nalogam, zaradi katerih so zgodaj umirali, sem si nabrala dovolj moči in jeze za željo in ambicijo, da jim namenim mesto v književnosti, v tem ansamblu glasov, ki me spremlja od najzgodnejših let ter mi omogoča dostop do drugih svetov in drugih načinov bivanja, vključno z uporništvom in željo po spremembi, da bi svoj glas ženske in družbene prebežnice zapisala v prostor, ki se še vedno kaže kot prostor emancipacije, v književnost.«